To vam moram povedat, tudi če mi ne boste verjeli, ker nimam fotografije, ampak pri svojih šestih mesecih in enem dnevu sem videla čisto pravega kita in vam povem, da je ogromen.
Bilo je popoldan, v Piranu smo sedeli na kavi, na Punti in skoraj sami. Trije osamljeni galebi so sikali v mraz. V ozadju alpe in dolgo nič pred njimi, sivo morje. Kar naenkrat pa bela pena, curek morja je brizgnil navpično pod nebo in črna ogromna plavut...usločen hrbet..... in potem spet in spet je plaval na zahod...
Pa to še ni bilo vse; naenkrat se je pognal iz morja, kit, kolikor je dolg in širok, skočil je iz valov, tako visoko, da se mu je rep odlepil od morja in je bil za en hip cel, kot narisan, kot slika ujet v zraku, da bi ponovno vrnil se v morje, s pljuskom gmote svojega telesa in potonil pod gladino.
Bilo je nadvse očarljivo.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar